Naslov seveda poenostavlja, pri debelosti pa nič ni enostavno. Tako danes vemo, da si debelosti ne moremo več razlagati le kot posledico uživanja prevelikih količin enostavnih ogljikovih hidratov ali prevelikega vnosa kalorij v primerjavi s porabo. Čeprav se tu v osnovi zgodba začne.
Tudi bojevati se proti debelosti ne moremo na vedno enak način – le z zmanjšanjem vnosa kalorij. Kje torej presekati zapleten gordijski vozel, ki ga okrog pretežkega človeka zategujejo prehranjevalne navade, življenjski slog, procesi odvisnosti, hormonske motnje, genetske in epigenetske spremembe ter posledične zdravstvene težave? Vse kaže, da je najboljši odgovor preventiva; ko debelost postane dejstvo, jo je zelo težko premagati.
Eden izmed možnih preventivnih pristopov je gibanje. Raziskovalci Univerze v Cambridgeu so objavili rezultate 12-letnega spremljanja 334 tisoč Evropejcev, kjer ugotavljajo, da že 20 minut hitre hoje na dan lahko pomembno zmanjša tveganje za zgodnjo smrt. 1
Namen raziskave je bil ugotoviti, ali telesna dejavnost, neodvisno od njenega vpliva na telesno težo, zmanjša umrljivost. To hipotezo so z rezultati potrdili. Sodeč po raziskavi, je gibanje povezano z manjšo umrljivostjo, ne glede na indeks telesne mase (ITM) in obseg pasu.
Telesna dejavnost bolj pomembna za manjšo smrtnost kot ITM
S statističnimi izračuni so prišli do ugotovitve,da telesna nedejavnost vodi v dvakrat večjo umrljivost kot ITM nad 30 kilogrami na kvadratni meter.1 Z dodatnimi primerjavami so ugotovili, da se s prehodom iz nižje aktivnostne skupine v višjo (udeleženci raziskave so bili razvrščeni v štiri skupine od manj do bolj aktivne) umrljivost zmanjša za 16 do 30 odstotkov, kar bi, povedano drugače, pomenilo, da lahko posameznik, ki je bil prej telesno nedejaven, že z 20 minutami hitre hoje na dan zniža raven umrljivost za 16 do 30 odstotkov, odvisno od svojega ITM. Ta raven telesne dejavnosti je celo nižja od tiste, ki jo svetuje večina priporočil za preprečevanje kroničnih bolezni (običajno 150 minut na teden). Že majhno povečanje gibanja bi torej lahko imelo velike pozitivne učinke na zdravje ljudi.
Črne napovedi …
Statistični modeli napovedujejo, da se bo razširjenost debelosti in čezmerne teže pri odraslih obeh spolov do leta 2030 povečala skoraj po vseh evropskih državah.2 A razlike med državami so velike in segajo od 15 odstotkov pri nizozemskih in belgijskih moških do 47 odstotkov pri Ircih. Tudi pri ženskah je največji delež debelosti napovedan pri Irkah (47 odstotkov), najmanjši pa v Romuniji (10 odstotkov). Zato ne vzbujajo začudenja izračuni drugega statističnega modela, po katerih se bo do leta 2030 po vsej Evropi povečala razširjenost sladkorne in srčno-žilnih bolezni, možganske kapi ter raka. 3 V povprečju naj bi dosegla 3.990, 4.672 oziroma 2.062 primerov na 100 tisoč prebivalcev. Podatki za Slovenijo so v tej študiji nezanesljivi, saj v času njenega izvajanja nismo imeli na voljo podatka o povprečnem ITM prebivalstva za tri leta zapored.
… tudi za Slovenijo
Kaj nas torej lahko skrbi doma? Vse zgoraj omenjeno. Mednarodne primerjave rezultatov v raziskavi HBSC (Health Behaviour in School-aged Children) kažejo, da se slovenski mladostniki uvrščajo v sam vrh Evropske unije po količini zaužitih sladkih pijač. 4 Po podatkih Pediatrične klinike UKC Ljubljana slovenski mladostniki na dan popijejo premalo tekočine (900 mililitrov namesto priporočenih 1.500), od tega vnos pijač z dodanim sladkorjem pri dekletih znaša 51 odstotkov, pri fantih pa 69 odstotkov vseh dnevno zaužitih tekočin. In opozorila ob tem: ena do dve sladkani pijači na dan vodita v za 26 odstotkov večje tveganje razvoja diabetesa tipa 2; samo sladkane pijače naj bi k razvoju debelosti prispevale kar 30 odstotkov, ugotavljajo raziskovalci.
Pri posameznikih , ki uspešno shujšajo in obdržijo primerno telesno težo dalj časa, gre pravzaprav za debelost v remisiji. Ti ljudje so biološko zelo drugačni od svojih vrstnikov, ki nikoli niso bili debeli.
In debelost res tudi med otroki v Sloveniji vztrajno narašča. Podatki, zbrani v okviru pobude WHO COSI, razkrivajo, da so slovenski sedemletniki med bolj ogroženimi zaradi debelosti med državami EU,4 vse več raziskav pa tudi dokazuje, da se debelost pri otrocih in mladostnikih, razen prehranskih navad in gibanja, povezuje tudi z neustreznimi vzorci spanja, predvsem s pomanjkanjem spanja. 4
Negativna so tudi gibanja pri odraslih v Sloveniji. V starostnem obdobju od 25 do 64 let jih je čezmerno prehranjenih kar 54 odstotkov, debelih pa je kar 15 odstotkov vseh odraslih. 5 V svetu se je delež odraslih z ITM, enakim ali večjim od 25 kilogramov na kvadratni meter, od leta 1980 do leta 2013 povečal z 28,8 na 36,9 odstotka pri moških in z 29,8 na 38 odstotkov pri ženskah. 6 Razvite države imajo še slabšo statistiko – čezmerno telesno težo ima v povprečju 50 odstotkov odraslih, 25 odstotkov pa jih je debelih.
Nazaj k osnovam
Kompleksnost pojava debelosti se kaže v nikoli končanih razpravah, v katerih se tehta med individualno in družbeno krivdo, se označuje debelost kot bolezen ali le kot požrešnost, kot invalidnost ali sodobno normalnost. Strokovnjaki kot da se ne morejo odločiti, ali gre za pomanjkanje gibanja, ali za uživanje preveč nezdrave hrane in sladkih pijač, ali bi se posvetili preventivi ali zdravljenju. Verjetno držijo vse izmed omenjenih teorij, in če se želimo debelosti lotiti globalno, se ne sme zanemariti noben izmed naštetih vidikov.
Žal tudi številni zdravniki ne razumejo, zakaj je debelim ljudem tako težko shujšati in še težje ohraniti primerno telesno težo. 7 To so nam, ne da bi jih k temu posebej izzvali, povedali tudi nekateri naši sogovorniki, kot lahko preberete v tej številki revije. Zato ni odveč ponoviti osnove. Namreč, ne glede na osnovno težo se pri omejitvi kaloričnega vnosa v telesu sprožijo biološki procesi, namenjeni preprečevanju stradanja. Te prilagoditve v telesu lahko izničijo učinek spremenjenega načina življenja posameznika, ki se bojuje s prekomerno težo ali debelostjo. Toliko bolj pri ljudeh, ki imajo prekomerno težo dalj časa ali so dalj časa debeli. Tu je še spremenjena nevrološka dopaminska signalizacija zaradi kroničnega prekomernega uživanja všečne hrane pri debelih ljudeh, kar pomeni, da telo sčasoma brani debelost in se hujšanju upira z vsemi biološkimi orožji, ki jih ima na voljo.8 Zato so nasveti o tem, da se je treba izogibati kalorični hrani, za debele ljudi približno enako uporabni, kot če nekomu, ki močno krvavi zaradi ureznine, poskušate pomagati le z nasvetom, da se je treba izogibati ostrim predmetom. 7
Še huje, te biološke prilagoditve telesa vztrajajo, tudi če posamezniku uspe zmanjšati telesno težo na priporočeni ITM. Bolj ko posameznik shujša, bolj se telo bojuje, da bi prišlo nazaj na največjo telesno težo, ki jo je imelo v življenju. Zato gre pri posameznikih, ki uspešno shujšajo in obdržijo primerno telesno težo dalj časa, pravzaprav za debelost v remisiji. Ti ljudje so biološko zelo drugačni od svojih vrstnikov, ki nikoli niso bili debeli. 7
Paradoks debelosti
In da ne bi bilo preveč enostavno, je tu še tako imenovani »paradoks debelosti«. Čeprav prekomerno težo povezujemo s tveganjem za pojav sladkorne bolezni, srčno-žilnih bolezni in možganske kapi ter raka, se potem, ko se nekatere od kroničnih bolezni (srčno- žilne, pljučne in ledvične bolezni) že razvijejo, lahko pojavi »paradoks debelosti «, kar pomeni, da je za te bolnike prekomerna teža lahko celo zaščitni dejavnik, kar velja predvsem za starejše bolnike. 9
Tako debelost morda ni pri vseh populacijah povezana z najslabšim izidom. Raziskovalci so denimo že ugotovili pozitivne povezave med povečano telesno težo in preživet jem pri bolnikih s kroničnim srčnim popuščanjem, ishemičnimi srčno-žilnimi dogodki, akutnimi miokardnimi infarkti in drugimi težavami. 10 Smrtnost teh bolnikov v primerjavi z bolniki z normalno težo ni večja, ampak manjša. Podobno velja celo za debele sladkorne bolnike s pridruženimi srčno-žilnimi boleznimi. Povezava med debelostjo ter povečanim metabolnim in srčno-žilnim tveganjem je morda že presežena, ko je srčno-žilna bolezen enkrat razvita. Pa vendar razprava o paradoksu debelosti ne sme biti ovira za prepoznavanje debelosti kot poglavitnega dejavnika tveganja za razvoj meta -bolnih in srčno-žilnih bolezni.
Viri:
1. Ekelund, U, et al. Activity and all-cause mortality across levels of overall and abdominal adiposity in European men and women: EPIC. American Journal of Clinical Nutrition, 2015.
2. http://www.escardio.org/about/press/press-releases/pr-14/Pages/study-predicts-increase-adult-obesityprevalence-almost-all-European-countries-2030; dostop marec 2015.
3. http://bmjopen.bmj.com/content/4/7/e004787.full; dostop marec 2015.
4. Gabrijelčič M. Prekomerna prehranjenost in debelost pri otrocih in mladostnikih v Sloveniji.
2013.
5. Barbo H., et al. Debelost – javnozdravstveni problem. Medicinska fakulteta v Ljubljani, 2010.
6. Marie Ng, et al. Global, regional, and national prevalence of overweight and obesity in childrenand adults during 1980–2013. 2014; 384: 766–781.
7. Ochner C N, et. al. Treating obesity seriously. Lancet Diabetes Endocrinol. 2015.
8. Ochner CN, Barrios DM, Lee CD, Pi-Sunyer FX. Biological mechanisms that promote weight regain following weight loss in obese humans. Physiol Behav 2013; 120: 106–13.
9. Lainščak M., et al. The obesity paradox in chronic disease: facts and numbers. J Cachexia Sarcopenia Muscle (2012) 3: 1–4.
10. Doehner W, et al. Inverse relation of body weight and weight change with mortality and morbidity in patients with type 2 diabetes and cardiovascular co-morbidity. International
Journal of Cardiology. 2012.
11. http://easo.org/obesity-facts-figures; dostop marec 2015.
