Ob poslušanju glasbenih mojstrovin v izvedbi orkestra zagotovo ne pomislimo najprej na to, da je kakovost glasbe odvisna od celostnega počutja posameznega člena. Orkester Slovenske filharmonije sestavljajo kar 103 posamezniki. Uglasiti celoto na najvišjo kakovost zato terja nekaj več vpogleda v posamezni člen.
Miran Kolbl, violinist in koncertni mojster Orkestra Slovenske filharmonije, tudi nagrajenec Prešernovega sklada, poudarja, da je telo za glasbenika pomemben inštrument. »Pri igranju violine sta roki ves čas dvignjeni, leva roka je ves čas v zasuku, pri bolj napornih skladbah lahko pride do večjega pritiska v mišicah ter do odstopanj od pravilnega naslona glave na violino, kar lahko povzroči tegobe. Naš primarni inštrument je telo,« pravi.
Glede na to, da orkester že vrsto koncertnih sezon prireja po 36 abonmajskih koncertov na leto, številne priložnostne koncerte in glasbene matineje za mlade poslušalce ter da v pretekli sezoni sodi v njegov uspešni opus tudi velika evropska turneja s kar 11 koncerti, da glasbeniki vsakodnevno vadijo po tri do štiri ure, je jasno, da je za glavni inštrument – telo – treba dobro poskrbeti.
Napetost vodi v poškodbe
Verjetno je leta 1947, ko je bil Orkester Slovenske filharmonije ponovno ustanovljen (predhodnice so bile Academia Philharmonicorum (1701), Filharmonična družba (1794) in prva Slovenska filharmonija (1908−1913)), vse člane napolnjeval velik glasbeni zanos, s katerim so do danes ohranjali, gradili in kakovostno plemenitili glasbeno vsebino našega življenja. Zanosa ni mogoče spregledati niti danes. Ko Kolbl govori o glasbi, se mu svetijo oči. »Rad igram v orkestru. Ne samo zaradi glasbe, ki je tako ali tako nekaj najlepšega, tudi zaradi tega, ker igramo vsak teden in tako je človek vsak teden postavljen pred nov izziv. Vedno znova in znova je treba pri izvajanju glasbe rasti, zaigrati bolje, drugače, biti prisoten. Tu ni rutine. Dirigent vedno zahteva malo več, lahko pa te izzove tudi soigralec,« razlaga. Pri tem pa poudarja, da je to lahko zelo stresno za glasbenika. »Naš čas je odrejen, tu ni prostora za napake, niti na vajah.« Stres se kaže v še večji napetosti v telesu, zahtevana drža za posamezne inštrumente in vztrajanje v njej dlje časa pa lahko privedeta tudi do značilnih poškodb.
Kjer je vzork, ponavadi ne boli
Pri igranju violine se lahko zgoditi, da otrdijo vezi in mišice, zaradi katerih lopatice ne drsijo več tako, kot bi morale, podlakta ne rotirata več tekoče in rami nista zadosti sproščeni, kar vpliva na mehkobo in enakomernost tona, ustvarjenega z desno roko, ter vibrato in lahkotnost, ki ju morajo dosegati prsti leve roke. »Imamo dva primera: pri soigralcu so se pojavile okrajšave tetiv v dlani leve roke, kar je moral reševati z operacijo.« Mlajšemu soigralcu je po zahtevnejšem koncertnem projektu odpovedala desna roka, ki so mu jo k sreči s terapijami lahko rešili. Je pa zato zamenjal podbradnik pri violini z nekoliko prirejenim, da je zdaj vrat v boljšem položaju. Po navadi nas na to, da je nekaj narobe, začne opozarjati mravljinčenje,« pojasnjuje Kolbl.
Vsak člen, vsaka skupina inštrumentov ima seveda drugačne težave. V nasprotju z godalci je pri trobilcih in pihalcih največ težav pri čeljusti, v sklepih in dihanju, medtem ko je pri pianistih največja težava zakrčenost ram, posebej desne, navaja svoje izkušnje Nuša Romih Masnoglav.
Ne le fizična, tudi psihološka uglašenost
Feldenkrais je metoda, ki ji Kolbl sledi že več kot leto dni in pri tem opaža zelo pozitivne učinke. »Poškodbe glasbenikov so lahko zelo podobne poškodbam športnikov in jih je teže reševati, če v proces preventivno ne vključimo tudi kakšne dodatne metode.« Sam je proučeval različne tehnike, s katerimi si pomagajo glasbeniki po svetu, in pri tem našel Nušo Romih Masnoglav, profesorico športne vzgoje in izvajalko metode feldenkrais, ki zdaj že tretje leto enkrat na teden izvaja skupinske terapije v filharmoniji, kar nekaj članov orkestra pa hodi k njej še na individualne terapije. Bistvo te metode zajema filozofija: če se en del telesa dezorientira, to vpliva na celotno telo. Druge mišice prevzamejo delo poškodovanih in to se razširi po telesu, v najhujši fazi lahko pride do strukturnih sprememb. S pomočjo sproščenega in mehkega gibanja metoda poskuša vplivati na živčni sistem in možgane. »Gre za spreminjanje motoričnih vzorcev,« razlaga Romih Masnoglavova. Kolbl pri tem omenja raziskavo, ki navaja, da najmanjša vlakna v mišicah sporočajo možganom informacije o stanju mišic. »Ko so se po nekaj časa moji telesni rezultati izboljšali, je izginila tudi pred tem pojavljajoča se trema pred nastopi. Telo je bilo bolj sproščeno in igral sem še z večjim zadovoljstvom.«
Romih Masnoglavova, ki metodo izvaja že devet let, razlaga, da se z vajami sproži proces samozavedanja v telesu, pri čemer se začnejo spreminjati vzorci na podzavestni ravni. »Seveda je proces za vsakega posameznika različen, a ko telo enkrat začne sprejemati nove možnosti gibanja in se začne v tem počutiti dobro, to vpliva na možgane, da se odprejo procesu spreminjanja motoričnega vzorca,« opisuje.
Zvok ene violine do 91 decibelov
Kot možni poslabšanji Kolbl navaja tudi okvari sluha in vida. Zavod za varstvo zdravja je pri izvajanju meritev nameril kar 91 decibelov pri enem violinistu. Če igra naenkrat cel orkester, si lahko predstavljamo, da je zvok precej glasen in da sluh močno trpi. Prav tako je težava branje notnega zapisa, ki ga imajo glasbeniki meter pred sabo, včasih ne dovolj osvetljenega. Romih Masnoglavova zatrjuje, da tudi pri tem lahko pomaga metoda feldenkrais. »Telo gre vedno za pogledom,« razlaga.
Celostno uglašen orkester pod taktirko najboljših dirigentov – septembra 2013 je mesto šefa dirigenta prevzela Keri-Lynn Wilson, dirigentka kanadskega rodu in svetovnega slovesa – je zagotovo tradicija, ki bogati naš trenutek. Simfonije ne bi slišali enako, če bi kak člen v orkestru izpustil svoj notni zapis. V harmonijo je vloženega obilo truda in velikega zanosa, ki je pripravljen ves čas prestopati meje možnega. Zagotovo zaslužen aplavz.
