Miro Slana, izučen prodajalec iz Ljubljane, se je priženil v trgovsko družino. V Fabianovi trgovini z mešanim blagom, prvi v Lokvi na Krasu, vam izza pulta vsako soboto postreže z več tisoč zgodbami.
Pred Fabianovo trgovino v Lokvi na Krasu ni velikega parkirišča; na ozkem pločniku je komaj dovolj prostora za kolo. Ni velikanskih nakupovalnih vozičkov in ne kričečih tabel, ki bi z obljubami popustov vabile v notranjost. Pa vendar nas prijeten hlad kamnitih zidov, vonj po lesu in odblesk pisanih zakladov na policah nezadržno potegnejo proti prodajnemu pultu. V nasprotju z napisom nad kamnitim portalom v trgovini ne prodajajo mešanega blaga. In čeprav prostor s policami, polnimi pisanih kovinskih škatel in krhkih papirnatih škatlic, težko železno blagajno in še težjo trgovsko tehtnico prežema duh minulih časov, se v njem ne mešetari z nostalgijo. Vsaj ne na počez, kot je zadnje čase v modi. V Fabianovi trgovini vam izza pulta postrežejo z zgodbami. Tistimi pravimi, iz prve roke in zaprašenih arhivov. Iz časov, ko so embalažo za piškote, moko in bombone – takrat pločevinaste škatle, s katerimi je ljubljanski Saturnus zalagal dobršen del Evrope – krasili priznani umetniki. Ko se nihče ni obregnil ob napis, da je kava dobra za srce, in nihče poredno nasmehnil ob veliki pločevinki češpljeve marmelade. Ko so v pisarnah in celo na hodnikih bolnišnic še kadili cigareti znamke Astma, v šoli pa poljubčki Pkupovali z dragocenimi črnimi bomboni, izdelanimi iz sladkega korena.
LOKEV NA KRASU
... za gurmane
V vasu je, če gre verjeti natakarju s katerim sem govorila, kar osem delujočih gostiln. Drugi viri pričajo o štirih, a kakorkoli, izbire je več kot dovolj. Prav v nobeni pa na meniju ne zmanjkajo kraške specialitete - tako mesne kot tekoče. Prav tako se Lokev lahko pohvali tudi z istoimensko pršutarno - najstarejšo na slovenskem Krasu - in tremi mesnicami.
... za raziskovalce
Lokev je odlično izhodišče za številne izlete - bodisi v svtovno znano Lipico, v jamo Vilenica ali pa na Kokoš, ki se vzpenja nad vasjo. Tudi neposredna okolica vasi je prepredena z zgledno urejenimi sprehajalnimi potmi, v turističnoinformacijskem centru lahko povprašate tudi po vodenih ogledih kamnitih pastirskih zatočišč.
... za zbiratelje
Naš sogovornik se je pošalil, da je Lokev brez dvoma vas z največ muzeji na prebivalca. In res - pohvalijo se lahko kar s tremi zavidanja vrednimi zasebnimi zbirkami. Poleg Fabianove muzejske trgovine je tu še vojaški muzej, urejen v stolpu Tabor, ki je nekdaj služil za obrambo vasi pred Turki, in radioamaterska zbirka, ki domuje v kulturnem domu.
Glavni trgovec tu je Miro Slana, izučen prodajalec iz Ljubljane, ki je poklic v komerciali že pred leti zamenjal za rokodelstvo v domači usnjeni galanteriji, nato pa se po nekaj letih znova znašel – v trgovini. V Fabianovo trgovino z mešanim blagom, prvo v vasi, ki je delovala vse od leta 1869 pa do konca druge svetovne vojne, ga je pripeljala ljubezen. »Naključje je hotelo, da sem se priženil v trgovsko družino – svak je trgovec, ženini sorodniki so imeli svojo prodajalno, tast pa je bil še po vojni poslovodja v vaški zadružni trgovini.« Z nastankom Jugoslavije so namreč številna podjetja nacionalizirali, zasebne trgovine z mešanim blagom pa zaprli. »Sreča v nesreči je bila, da niso ničesar zasegli. In da se je v prostoru, ki je pol stoletja služil kot drvarnica, skladišče za premog in odlagališče za vso mogočo ropotijo, ohranilo tudi nekaj sledi živahnega trgovskega življenja – leseni pulti, blagajna in tehtnica.« Tako sta z ženo ob koncih tedna, ko sta v Lokvi obiskovala njeno družino, začela razmišljati, da bi prostor obnovila. »Po osamosvojitvi Slovenije, ko so se spet začele odpirati zasebne trgovine, so taščo nenehno spraševali, če bi oddala trgovino v najem. Pa ni hotela tujcev v hiši. In potem sem bolj za šalo predlagal, da bi tu trgovino odprl sam. 'Ja, kaj boš pa prodajal?' je nejeverno vprašala. Pa sem odgovoril, da nič. Da bi želel tu postaviti na ogled trgovino, kakršna je bila nekoč.«
Pri obnovi se je oprl na pričevanja domačinov in stare dokumente, v projekt pa vtkal svoje številne konjičke – trgovanje, zbirateljstvo in zanimanje za blagovne znamke. »Že kot otrok sem zbiral stare stvari: znamke, star denar in seveda stripe o Alanu Fordu. Pa tudi oglasi so mi bili od vedno všeč – na steni v kuhinji je vedno visel kak oglas za Franck, Kolinsko ...« In tako je vzporedno s prostorom zanjo začela nastajati zbirka. Sprva predvsem oglasnih tabel, kasneje pa tudi škatel – za živila, semena, cigarete, kozmetiko, pasto za čevlje ... Danes šteje več kot 10 tisoč predmetov, ki poleg Fabianove trgovine, ki prikazuje podobo prodajalne iz tridesetih let prejšnjega stoletja, zasedajo še »magacin« – skladišče za trgovino – in skladišče v Ljubljani.
Obenem z embalažami, ki jih je nabiral po bolšjih sejmih, arhivih in starih podstrešjih po vsej Sloveniji, pa tudi v tujini, so do njega prihajale tudi informacije o njihovem nastanku in uporabi, ki jih počasi nadgrajuje v verjetno najpopolnejšo zgodbo slovenskih blagovnih znamk. Zgodbo o tem, kdo je načrtoval embalažo za Cockto in kako so prvo stekleničko »pijače naše in vaše mladosti« postregli leta 1953 v Planici. Pa kako je iz tovarne Zavrtanik z Lesc ob nacionalizaciji nastala Gorenjka in kako je zaradi brezvestnega novega direktorja v osemdesetih izginil celoten arhiv tovarne Saturnus. In življenjepis gospoda, ki je leta 1907 v Wolfovi ulici v Ljubljani odprl prvo prodajalno družinskega podjetja Sever & Co., Ljubljana, ki ga danes poznamo kot Semenarno Kalia. In ki ga morda kmalu ne bo več.
Mira Slano žalosti, da Slovenci ne znamo bolje skrbeti za svoje blagovne znamke in izkoristiti potencialov, ki jih ponujajo. Govori o številnih dobrih zgledih iz tujine, obenem pa ve, da je svoje naredila tudi zgodovina naših krajev: »Pri nas je za izginjanje blagovnih znamk in njihove dediščine kriva tudi menjava sistemov – po drugi svetovni vojni, ob nacionalizaciji, so hoteli izbrisati vse, kar je bilo starega. Le nekaj desetletij kasneje, z denacionalizacijo, pa so novi-stari lastniki pridno pospravljali za socializmom. In zdaj, na koncu, prihajajo k meni, ker ne poznajo ne enega ne drugega obdobja svoje zgodovine.« Prav zato si želi, da bi nekoč za obiskovalce odprl še magacin v zadnjem delu kraške domačije, v katerem bi predstavil povojno trgovino. Na čelu s Cockto, ki jo zdaj razstavlja med izdelki, nastalimi nekaj desetletij prej. A pravi, da preprosto ne more drugače, saj gre za eno Slovencem najljubših blagovnih znamk. Ki, mimogrede, prav letos praznuje častitljivih 60 let.
Prav zato, ker meni, da zgodb znamk in izdelkov, ki so prek naših staršev in starih staršev oblikovali tudi naša življenja, ne smemo pozabiti, Miro Slana z veseljem sodeluje pri pripravi začasnih tematskih razstav in predstavitev. In kljub slabim obetom ne izgublja upanja v to, da bomo nekoč dobili stalno zbirko, pravi pravcati muzej slovenskih blagovnih znamk. »Stvari so zelo obetavne, a z začetkom recesije je vse padlo v vodo. A mislim, da ne smemo obupati,« pravi.
Obisk njegove trgovine to potrjuje; čeprav je odprta le ob sobotah, si namreč zbirko vsako leto ogleda prek dva tisoč obiskovalcev iz Slovenije in tujine, obisk pa z leti še narašča. Slana vsakogar od njih povabi, da svoje občutke zabeleži v velikansko v usnje vezano knjigo vtisov, ki leži na prodajnem pultu. »Starejši obiskovalci pogosto zavzdihnejo od navdušenja, saj imajo občutek, da so vstopili v 'svoj' čas. Mladim pa je sprva zanimivo, nato pa začnejo stikati po policah. Danes namreč v trgovini lahko vse vzameš v roke, prestaviš, včasih pa je bilo precej drugače – predvsem tistega, kar je bilo spravljeno na policah za prodajnim pultom, se kupec ni smel dotikati, ampak je moral počakati, da ga postreže prodajalec.«
Čeprav veliko svojega prostega časa preživi med predmeti, starimi več kot pol stoletja, zase pravi, da ni posebej nostalgičen. »Vsi vemo, da gre čas naprej in da vsako obdobje prinese nekaj novega. Danes ti vrata v trgovino odpre elektronika in do blagajne prodajalca praktično ne srečaš. No, v trgovinah z mešanim blagom iz predvojnih časov so bili odnosi popolnoma drugačni – bile so eno od središč družabnega dogajanja. V trgovini se je pogovarjalo in obrekovalo, mame so tu izvedele najnovejše trače in rumene zgodbe; podobno kot danes pri frizerju. Nekdaj so moški po novice hodili v gostilno, ženske pa v trgovino.«
Med najinim pogovorom pod stolom zazvoni telefon – tašča, ki živi v zgornjem nadstropju domačije, ga kliče h kosilu. Tudi sam načrtuje, da se bo nekega dne z ženo preselil na Kras. »Ker je tu kakovost življenja dosti boljša kot v mestu, po zaslugi dobre infrastrukture pa so tudi večja mesta blizu,« pravi. In našteje številne naravne, kulturne in gurmanske zanimivosti, ki jih ponujata vas in njena okolica. Človek mimogrede opazi, da se je že nalezel odločnega in iskrivega kraškega temperamenta. Čeprav ne zna francosko, se namreč brez težav sporazume s turistko, ki želi v njegovi trgovini kupiti naprstnike (ti seveda, enako kot preostali deli zbirke, niso naprodaj), paru s Štajerske, ki zavrne požirek domačega teranovega likerja za na pot, pa hudomušno zabrusi: »Pa kaj, če vas bo malo zanašalo? Saj naše kraške ceste tudi niso ravne!«
NIKA LOGAR
