Študentska izkušnja ji je spremenila poklicno pot. Ob srečanju s sirotami Ceauşescujevega režima iz romunskih sirotišnic je spoznala, da si želi delati z otroki, ki so pomoči najbolj potrebni. Dr. Tina Bregant, dr. med., z Univerzitetnega rehabilitacijskega centra SOČA se kot nevropediatrinja in kot mama vseskozi zaveda, da smo ljudje ne le racionalna, ampak tudi čustvena in socialna bitja.
ZAKAJ ROMUNSKE SIROTE NISO NIKOLI RAZVILE SVOJIH BIOLOŠKIH POTENCIALOV?
Ceauşescujev režim je prepovedoval kontracepcijo. V družinah so zato imeli več otrok, za kolikor so lahko poskrbeli. Zato je skrb zanje prevzela država: namestili so jih v sirotišnice. Večina otrok je bila zdrava, a ker v kritičnem obdobju odraščanja, v zgodnjem otroštvu, ni bila stalno ob njih ljubeča oseba (v enem tednu se je pri majhnih dojenčkih zamenjalo tudi po 18 negovalcev), se niso razvijali, kot bi se sicer. Tudi pozneje, ko so nekatere namestili v nadomestne družine, so posledice odsotnosti ljubeče odrasle osebe ostale: v vedenju, razvojnih motnjah in celo v prostornini določenih delov možganov.
STERILNO OKOLJE TOREJ NE ZAGOTAVLJA ZDRAVJA.
Vemo, da otroci potrebujejo veliko stika z ljubečimi odraslimi, tudi stika koža na kožo, kar danes omogočamo že v porodni sobi. Še preden prerežemo popkovino, otroka še neobrisanega položimo mami na trebuh. Vemo, da je to obdobje kritično za navezovanje in tudi za spodbujanje dojenja. Od sterilnega smo s pomočjo znanosti danes prišli zelo blizu temu, kar je biološko, naravno. Naši otroci to naravnost in prisotnost drugega človeškega bitja – odnose in stike – seveda potrebujejo.
V revščini možgani začnejo delovati drugače in pripravljenost za učenje se izrazito zmanjša.
KAJ PA REVŠČINA?
Ko sem delala v zdravstvenem domu po gospodarski krizi, sem spoznala družine, ki niso imele dovolj osnovnih sredstev za preživetje, četudi so starši delali. Zgodilo se je celo, da starši niso mogli založiti denarja za adaptirano hipoalergeno mleko in so zato otroka neustrezno hranili, čeprav so kasneje sredstva za hrano otroka dobili povrnjena. Otroci, rojeni v revščini, praviloma ostanejo v revščini, če mi kot družba ne zagotovimo ustreznih mehanizmov za pot iz nje. V revščini možgani začnejo delovati drugače in pripravljenost za učenje se izrazito zmanjša. Učenje je nadstandard, ko so osnovni pogoji preživetja zagotovljeni.
SE TO POZNA NA ZDRAVJU?
Njihova stresna os hipotalamus–hipofiza–nadledvičnici deluje, kot bi bila v stalnem stresu. Velik enkraten stres nam povzroči manj težav kot stalen kontinuiran stres, kot je revščina. Možganske povezave ugašajo; predeli za spomin, kot je hipokampus, spremenijo strukturo in način delovanja; amigdali kot središče za strah sta v stalni pripravljenosti; nadledvičnici postajata izčrpani. Odzivnost tkiv je zato spremenjena: ne le v možganih, ampak tudi drugod v telesu. Pri otrocih, ki so stalno v stresu ob revščini, je pogostejša debelost, pogostejša so srčno-žilna obolenja, sladkorna bolezen, porušen je imunski odgovor …
Če vzamemo debelost, ne gre torej le za to, kar se zdi na prvi pogled očitno: da ni na razpolago dovolj zdrave hrane, temveč gre za kompleksne spremembe v delovanju našega organizma. Res pa je, da če niso zagotovljene osnovne stvari, kot so prehrana, varnost, zavetje, tudi staršem enostavno zmanjka energije celo za preproste ukrepe, ki bi pomagali, na primer popoldanski sprehodi v naravi.
KAKO DRUŽINAM POMAGATI, KO SE ENKRAT UJAMEJO V KROG REVŠČINE? SOCIALNA POMOČ GOTOVO NI DOVOLJ.
Socialna podpora je dobrodošla ob akutnem poslabšanju situacije, a ni dolgoročna rešitev. Najslabše je, ko jih naučimo biti še bolj nemočni. Človeka je treba naučiti ribe loviti, ne mu ribe dati. Kot družba moramo prevzeti bolj aktivno vlogo.
KAKO?
Med prvimi, ki lahko opazijo, da nekdo potrebuje pomoč, so sosedje in širša družina; od strokovnjakov pa pediatri, družinski zdravniki, vzgojitelji, učitelji. Vsi, ki to opazimo, lahko marsikaj naredimo. Ni dovolj, da kot strokovnjaki predpišemo antidepresiv ob izgubi službe. Pomagati moramo aktivirati lastne notranje mehanizme teh ljudi. Preden pa k njim pristopimo kot strokovnjaki, moramo pristopiti kot ljudje: da jih vidimo kot soljudi, jih ne izločimo iz dogajanja; da recimo otrokove sošolce povabimo na rojstni dan in povemo, naj pridejo brez darila; da s starši na ulici spregovorimo prijazno besedo.
ALI POMAGA, ČE JIM OMOGOČIMO, DA SO NA PRIMER USPEŠNI KOT ŠPORTNIKI?
Absolutno. S tem pri njih podpremo, kar je dobro, na čemer bodo lahko gradili in se potrdili.
STE ZADOVOLJNI Z ZAKONOM, KI JE PREPOVEDAL NASILJE NAD OTROKI?
Mislim, da je zakon predvsem pomembno sporočilo, da nasilje nad otroki ni sprejemljivo in da ga kot država in družba ne toleriramo.
PRI VZGOJI SE NE ZNAMO VEDNO PRAVILNO ODZVATI IN TAKO DELAMO TUDI NAPAKE ...
Seveda, tudi sama sem se kot starš znašla v položaju, ko nisem vedela, kako naj ukrepam. Morda se je marsikdo oglasil proti temu zakonu, ker misli, da mora dosegati idealno podobo popolnega starša, pri čemer vsi vemo, da tega ni. Staršev oziroma ljudi, ki se nikoli ne zmotijo, ni. Pri tem zakonu je bilo premalo poudarjeno, da naši otroci ne potrebujejo idealnih staršev, potrebujejo dovolj dobre starše. Pomembno je, da svojo napako prepoznamo, se zanjo opravičimo in se odločimo, da bomo delovali drugače.
RADI POUDARITE, DA MOČNO, ČUSTVENO, ODGOVORNO IN VARNO STARŠEVSTVO VPLIVA NA OTROKOVE MOŽGANE.
Ko sem del prakse opravljala v Londonu in je izšla knjiga Znanost o vzgoji, sem se prvič srečala z znanstvenimi raziskavami, ki to potrjujejo. Eno najpomembnejših obdobij v življenju je otroštvo in kot starši smo del okolja, ki vpliva na razvoj in zorenje možganov. Velik del naših možganov je socialen. Prav kompleksnost socialnih interakcij je tista, ki je ljudi naredila velike, da smo zavzeli ves planet, čeprav nismo najmočnejša in največja bitja na Zemlji. Nemočni človek (naši mladiči so med najbolj nemočnimi) je zavzel ves planet zato, ker se znajo ljudje povezati in so skupaj močnejši. Tudi to je eno od spoznanj, ki jih ponuja sodobna nevroznanost.
ALI NISMO DANES DO »MLADIČEV« CELO PREVEČ ZAŠČITNIŠKI?
Naša družba ne dovoljuje napak, in če ne dovoljuješ napak, ne dovoljuješ raziskovanja; skozi raziskovanje pa se zelo veliko naučimo. V imenu varnosti in lastnega udobja smo prepovedali raziskovanje zunanjega sveta, plezanje po drevesih ... Kot družba moramo razumeti, da niso vsa potolčena kolena znak neodgovornega starševstva ali celo nasilja nad otrokom.
KAKO JE PRI VAS, ALI VAŠI TRIJE OTROCI PLEZAJO?
Moj starejši sin v resnici tudi pleza. V hribe gresta z možem, ki je tudi alpinist. Tudi sama sem bila – mojo alpinistično šolo je takrat vodil Tomaž Humar, ko se je pripravljal na vzpon na Ama Dablam. Z možem poskušava otrokom omogočiti čim bolj odprto, naravno okolje, a seveda poskrbimo za varnost. Če gremo v hribe, se primerno oblečemo in opremimo, vzamemo čelade, dereze, cepin. To je dodaten korak, da se podaš v nevarno situacijo, vendar narediš vse, da si znotraj te nevarne situacije maksimalno zaščiten.
ZAKAJ IMAMO DANES Z VZGOJO TOLIKO TEŽAV?
Vse smo zelo instrumentalizirali. Nasvete iščemo v knjigah, na spletu, izgubili smo medgeneracijski stik, ki je pri skrbi za potomce izjemno pomemben. Kdo ti bo pokazal, kako skrbeti za svojega otroka, če je prvi dojenček, ki ga držiš v rokah, tvoj lastni? Iz tega izvira veliko težav. Včasih ženskam priporočam celo, da si pred nosečnostjo priskrbijo psa (ki ga seveda ne bodo dale stran, ko pride dojenček), da se naučijo skrbeti za drugo živo bitje.
Velik del naših možganov je socialen. Prav kompleksnost socialnih interakcij je ljudi naredila velike, da smo zavzeli ves planet.
Skrb za vnuke pomaga tudi babicam. Preživetje tistih starejših ljudi, ki skrbijo za nekoga v svoji skupnosti (vendar ne preveč intenzivno), je celo za osem let daljše, kot če ne skrbijo za nikogar, večja je tudi kakovost njihovega življenja. V živalskem svetu je podobno: pri slonih ali delfinih tudi babice pomagajo hčeram pri porodu in vzgoji. V teh ženskih skupnostih babice izjemno dolgo živijo.
JE VAM PRI VZGOJI POMAGAL JASPER JULL? PREDAVATE TUDI V ŠOLI ZA STARŠE.
Mislim, da v življenju vsakega pride učitelj, ko si nanj pripravljen – on je moj veliki učitelj in tudi prijatelj. Sama sem šla na tečaj družinske terapije, ker se mi je zdelo, da se ne znam ustrezno pogovarjati s starši svojih malih bolnikov, vendar sem ob tem dobila toliko več, tudi zase in za svoje otroke, da sem za to priložnost zelo hvaležna. Moji največji učitelji so pa prav moji otroci.
KAJ PA OTROCI S POSEBNIMI POTREBAMI?
Oni te naučijo, da je treba miselni okvir zastaviti mnogo širše, da ne gledaš bolnika samo skozi diagnozo, ampak celostno: kaj to pomeni za starše, skupnost, ponovno se sprašuješ o celotnem sistemu. Ko imaš zdravega otroka, se ti z marsičim ni treba ukvarjati, razvoj gre sam od sebe naprej. Pri teh otrocih pa vsi iščemo poti, da bi premostili primanjkljaje in da bi živeli čim bolj polno.
K BOLNIKOM NE PRISTOPATE LE RACIONALNO?
Skozi metodo čuječnosti sem se srečala sama s sabo na notranji čustveni ravni in nikoli nisem samo racionalna, ampak vedno vklapljam tudi ta čustveni del. To je v času sodobne tehnologije še toliko pomembneje. Smo tudi čustvena in socialna bitja in to vse skupaj znotraj okolja, v katerem živimo, sestavlja celoto. ■
